Potopis s potovanja po Črni gori in kampiranja v tej državi

Kampi v Črni gori:
Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.

Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.

V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.

Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.

Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.

Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.