Kamp Bled - šotori iz lesa oz. gozdne vile - začetki glampinga v Sloveniji

V Delovi prilogi Kult je bila dne 24.6. 2011 objavljena zelo zanimiva reportaža o kampu Bled in njihovih lesenih hišicah. Objavljamo celoten članek, ki smo mu dodali naše slike iz kampa Bled.

V londonskem Timesu so G-vilo uvrstili v dvajseterico najboljših stilističnih primerkov tako imenovanega glampinga. G-vila je v svoji kategoriji res prava vila. Čeprav ima obliko šotora, je prosta vseh šotorskih bremen: že stoji, zato odpadejo vse muke z zabijanjem klinov; ima pravi ležišči, zato ni treba na novo preizkušati neudobja armafleksa in spalke, do živega ji ne pridejo ne jutranja vročina, ki iz začasnega počitniškega zatočišča izbezlja tudi največje zaspance, ne dež, ki zahteva še vsaj tri dni sušenja vseh namočenih in navlaženih oblačil. Ko se predaš razgledu skozi njeno veliko okno, se zazdi, kot da se ti je prikazala prava gozdna vila.

Če suhoparno povzamemo arhitekturno rešitev slovenskega biroja Soba, so bile G-vile odgovor na potrebo investitorja oziroma lastnika kampa v Veliki Zaki na Bledu, ki sodi pod okrilje skupine Sava Hoteli. Ti so namreč želeli v času, ko po svetu vznikajo raznovrstni primeri tako imenovanega glampinga oziroma glamuroznega ali razkošnega kampiranja, tudi svojim gostom ponuditi drugačno počitniško izkušnjo z visoko dodano vrednostjo.

Naravne lepote Bleda in njene neposredne okolice so opazili že romarji, ki so pred stoletji romali k Mariji na otok, dober glas o tem alpskem biseru pa je tudi med petičneže z Dunaja konec 19. stoletja ponesel švicarski hidropat Arnold Rikli. Iz habsburške prestolnice je v neokrnjeno prvobitnost vabil blede in vsega naveličane predstavnike visoke družbe in jim s premišljenim in natrpanim programom vračanja k naravi – od kopanja do sprehajanja in sončenja – povrnil voljo do življenja.

Prav vračanje k naravi je bilo eno glavnih vodil, ki sta ga s celovito zasnovo začasnih počitniških objektov po tradicionalnem zgledu upoštevala tudi avtorja arhitekta Peter Ličen in Marjeta Fendre. Ker preverjenega ni smiselno izumljati na novo, je G-vila oblikovno in konstrukcijsko prepoznavna kot reciklirana kožarica – iz vejevja in lubja postavljeno tradicionalno začasno zatočišče gorenjskih gozdarjev, v katerih so živeli v oglarski sezoni.

»Zelo smo se ukvarjali s tem, kako zasnovati objekte, da bodo omogočali čim večji stik z naravo, da pa se hkrati ne bodo izrodili v tujek sredi prekrasnega gozda. Sledili smo cilju, da bo sodobnemu turistu, ki se na počitnicah pač noče več odrekati vsemu, omogočal udobje in hkrati ohranjal občutek, ki ga je deležen prebivalec kampa,« je povedal soavtor Peter Ličen.

Za preizkus zamisli so za začetek izdelali le dva prototipa in ju postavili na neokrnjeno območje kampa, ki kar kliče po občudovanju. In v trenutku razprodali celo sezono. Že kmalu po tem se je glas o edinstveni rešitvi razširil tudi po svetu. V londonskem Timesu so G-vili uvrstili v dvajseterico najboljših stilističnih primerkov tako imenovanega glampinga, toda kot poudarja avtor, so njihova počitniška zatočišča popolnoma drugačna, daleč od razkošno opremljenega šotora z baročnim ogledalom.

Sta popolnoma asketski in olupljeni nepotrebnega, njuno največje razkošje pa sta pogled, ki se odpira z velikanskega okna, in okoli 150 kvadratnih metrov pripadajoče parcele. Kar je v današnjih kampih, ki se dušijo v pločevini, že razkošje samo po sebi. »Prav v to smer se obračajo tudi ozaveščeni lastniki kampov in sprejmejo samo določeno število gostov. V kampu pri Bentkah, denimo, ki so do pred kratkim ponujali kar pet tisoč mest. Toda ker so bili gostje med razbeljeno pločevino prikrajšani za užitek, po katerega so prišli, so jih razredčili na tretjino in s tem povečali parcele,« je zgleden primer navedel sogovornik.

Po besedah avtorjev je bila ena težjih nalog določiti velikost šotora oziroma primerno razmerje do okolice z mislijo na to, kaj človek med kampiranjem potrebuje in kako mu to zagotoviti – torej, kako velik naj bo objekt, da v bivajočemu ne bi vzbujal klastrofobije, hkrati pa da v naravnem prostoru ne bi deloval preveč vsiljeno.

V sodelovanju z Jelovico in Humkom je nastal skoraj tipski industrijski izdelek, devet kvadratnih metrov velik montažni objekt, ki je po besedah avtorjev v resnici velik toliko, do kamor seže njegov razgled. Je popolnoma razgradljiv in se ga da poljubno premestiti tudi na drugo lokacijo. Konstrukcija je iz smrekovega lesa, izolirana s kameno volno (idealna bi bila izolacija z ovčjo volno), streha od tal dvignjenega šotora pa je obložena z macesnovimi latami, ki so trajna in tradicionalna rešitev.

Iz naravnih materialov je tako lupina kot tudi vse tisto, kar je v njej: od jogijev in posteljenega perila do zaves, premišljene pa so tudi druge podrobnosti. Leseni šotor se namesto z zadrgo zapirajo z značilnim hlevskim zapahom, v njih pa sta postelji ločeni in po potrebi združljivi, s čimer so zadostili tudi drugačnim navadam gostom iz različnih okolij.

Kot poudarjajo arhitekti iz biroja Soba, s svojimi intervencijami vzpostavljajo predvsem izkušnjo, ki jo želijo razširiti tudi na degradirano slovensko podeželje. »Marsikdo se je zapičil v obliko naših vil, a morebitnim investitorjem, večinoma kmetom, ki bi se želeli ukvarjati še s turizmom, želimo ponuditi celoten paket od tega, kako pridobiti zagonska sredstva iz evropskih skladov, do tega, da se preusmerijo k ekologiki in povezovanju z neposredno okolico. Hočemo ustvarjati kakovosten prostor v naravi,« je poudaril Peter Ličen. Na Kozjanskem se po njihovih načrtih že začenja pilotski projekt ekokampinga. Sogovornik poudarja, pa veliko potenciala skrivajo še drugi deli Gorenjske in tudi Kočevski rog, Prekmurje...

Gostom blejskih G-vil, ki jih zjutraj pred vrati čaka zajtrk v košari in jih h kopanju vabi izviren lesen škaf, bo v prihodnosti pripadel še ključ zasebnega stranišča in tuša. Sedanji sanitarni objekt bodo spremenili v niz šestih zasebnih. V G-vili je mogoče bivati tudi pozimi, z vsako sezono pa v počitniško sestavljanko dodajo še kakšen dragocen kamenček. Namesto da bi v okolici kosili travo, so jo prepustili ovcam, ki ne brnijo in večajo gorsko romantiko. Povsem ekologično